O hierarhiji svetnikov na oltarnih nastavkih

Iz vizitacijskih zapisnikov ljubljanskega škofa Otona Friderika Buchheima (1641–1664)

Ana Lavrič

Recenzija in redakcija / Peer review and editing organized by:

Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Ljubljana / France Stele Institute of Art History at the SRC SASA, Ljubljana

Recenzenti / Reviewers:

Sibylle Appuhn-Radtke, Miran Špelič

Angleška verzija dostopna na / English version available at:

(RIHA Journal 0028)

Izvleček

Vizitacijski zapisniki ljubljanskega škofa Otona Friderika Buchheima (1641–1664) razkrivajo pravilo za dispozicijo svetniških figur na oltarnih nastavkih. Medtem ko titularnemu svetniku pripada osrednje mesto v nastavku, se spremljevalci razvrščajo v parih (v vsaki etaži posebej) tako, da stoji višje rangirani na odličnejši evangeljski, nižje rangirani pa na subordinirani listni strani. Pri tem ne gre za individualno odločitev o prednosti enega pred drugim, temveč za splošno uveljavljeno hierarhično lestvico, kot se je skozi čas izoblikovala v litanijah vseh svetnikov pa tudi v himnah oficija za praznik vseh svetih in je po Buchheimovih besedah »v skladu s splošnim čutenjem katoliške Cerkve«. Naša cerkvena umetnost kaže, da hierarhični princip postavitve oltarnih figur v gotiki še ni bil dosledno izoblikovan, odločneje pa se je uveljavil s pozno renesanso in barokom – kar sovpada s časom poenotenja litanij vseh svetnikov za vso katoliško Cerkev –, pozneje pa se je spet začel rahljati, čeprav je obveljal še tja v 20. stoletje.

1. V 1990-ih letih zastavljene raziskave vizitacij ljubljanske škofije 17. stoletja so se poleg stanja sakralnih objektov in njihove opreme osredotočale tudi na umetnostno politiko ljubljanskih škofov, zlasti glede uresničevanja odlokov in smernic tridentinskega koncila oz. konkretnih navodil teoretikov katoliške reforme.¹ Z umetnostnozgodovinskega vidika so se kot posebno zanimivi izkazali zapisniki umetnostno izjemno zainteresiranega in razgledanega škofa Otona Friderika Buchheima (1641–1664),² ki mdr. razkrivajo, na kakšni osnovi se je v Cerkvi izoblikovalo pravilo za dispozicijo svetniških figur na oltarnih nastavkih. Prispevek na obravnavano temo je bil objavljen leta 1993 v Bogoslovnem vestniku,³ pričujoči pa je nova verzija (v slovenščini in angleškem prevodu), dopolnjena predvsem z navedbo virov in z več primeri umetnostnih spomenikov.

2. Po tridentinskem koncilu je katoliška Cerkev – v kontroverzah s protestanti – v skladu s svojo tradicijo spet naglasila sakralnost in dostojanstvo bogoslužnih objektov, utemeljeni v njihovi posvečenosti in Božji navzočnosti. V skladu s tem sta se ureditev cerkva in dispozicija njihove opreme podredili hierahiji svetega, cerkvene stavbe kot hierarhično organizirane enote pa so tako odražale tudi institucionalno strukturo Cerkve. Najpomembnejša je bila delitev stavbe na prezbiterij kot prostor za bogoslužje in duhovščino ter na ladjo kot prostor za ljudstvo. Glede na svojo odličnost je moral biti prezbiterij tudi likovno posebej odlikovan, na primer obokan, poslikan, tlakovan z marmorjem, po priporočilih Karla Boromejskega pa tudi z ograjo in stopnicami oddeljen od prostora laikov.⁴ Ladja je po odličnosti zaostajala, zato je bila tako po okrasju kot po kvaliteti stropa in tlaka preprostejša. Druga pomembna delitev cerkve je ločevala evangeljsko od listne strani in je hkrati predstavljala tudi delitev po spolu, vendar na Kranjskem razmejitve ni zaznamovala lesena pregrada, kakršno si je bil domislil rigorozni Karel Boromejski, da je z njo oddelil ženski del od moškega.⁵

3. Evangeljska (desna za pogled iz prezbiterija v ladjo (tj. z vidika klera) oz. leva za pogled iz ladje v prezbiterij (tj. z vidika ljudstva), ženska) stran, kjer se je bral evangelij, je bila častnejša od listne (epistelska, leva za pogled iz prezbiterija v ladjo (tj. z vidika klera) oz. desna za pogled iz ladje v prezbiterij (tj. z vidika ljudstva), moška), kjer se je bralo berilo. Ta hierarhija se je kazala tudi v namestitvi stenskega tabernaklja na evangeljsko stran, ki jo, denimo, vizitatorji ljubljanske škofije 17. stoletja večkrat opredeljujejo kot »častnejše mesto« (locus eminentior, locus honorabilior).⁶ Ko je tabernakelj pozneje zavzel še odličnejši prostor na velikem oltarju in s tem določil in osmislil os celotne stavbe, so njegovo mesto na evangeljski strani namenili hranišču sv. olj. Če je imela cerkev oltar sv. Rešnjega telesa, je bila njegova pozicija praviloma na evangeljski strani, prednost evangeljske pred listno pa je bila opazna na oltarnih nastavkih tudi v namestitvi svetnikov, ki so jim s takim položajem po splošno priznani hierarhični lestvici hoteli izkazati večjo čast.

4. Izbor svetnikov, ki jih bodo v kaki cerkvi častili, je bil prepuščen izbiri naročnikov, tj. verskih skupnosti, ustanovnikov oz. donatorjev, pogojevali pa so ga seveda tudi časovni, krajevni, družbeni in osebni dejavniki.⁷ Natančna hagiotopografija slovenskih škofij, ki še ni izdelana, dasi obstaja nekaj tovrstnih delnih raziskav,⁸ bi nam poleg splošne slike o češčenju svetnikov na slovenskem ozemlju pokazala tudi njegove lokalne variante. Zanimiv je tudi pogled po posameznih župnijah, ki predstavljajo samostojne hagiografske enote. Vsaka taka enota naj bi bila vsebinsko primerno usklajena, vendar se nekateri patrociniji ponekod večkrat ponovijo; v opomin pred kopičenjem enakih patrocinijev je na primer škof Buchheim celo sešteval ponovitve istih titularnih svetnikov cerkva oz. kapel po posameznih župnijah.⁹ Prav na to, da so nekateri svetniki v župniji že v zadostni meri zastopani, so se radi sklicevali verniki, ko so prosili za spremembe pri naslovih bodisi oltarjev bodisi cerkva ali kapel. Celo po cerkvah, ki so prav tako posebne hagiografske enote, včasih v eni sami naletimo na več primerkov istega patrona, največkrat Marije, ki so ji sem ter tja postavili celo po več oltarjev, nemalokrat pa po več podob.

5. Titularni svetnik, kateremu v čast je bil oltar posvečen, naj bi praviloma zasedel centralni prostor na oltarnem nastavku. Seveda se je tudi primerilo, kakor je mogoče videti iz vizitacijskih zapisnikov 17. stoletja, da nastavki niso vselej ustrezali naslovu oltarja. Včasih je titularja sploh zamenjal kak drug svetnik, tako da je bilo mogoče naslovnega, katerega podobe na nastavku morda celo sploh ni bilo, ugotoviti le iz posvetilnih listin in mašnih obligacij.¹⁰ Nemalokrat se je tudi dogodilo, da je osrednji prostor v nastavku zavzel teološko pomembnejši motiv, npr. kristološki ali marijanski, titularni svetnik pa se je pomaknil na stran ali v atiko. Takšne oltarje so vizitatorji ukazali urediti v skladu z naslovom, da bi bil patrocinij tudi likovno povsem očiten. Ob centralnem svetniku oz. motivu naj bi se nanizali spremljevalci oz. »gostači«, kakor jih je duhovito poimenoval Emilijan Cevc. Dasi je bil njihov izbor poljuben, je bil pogosto vsaj delno vsebinsko oz. ikonografsko vezan na titularnega patrona in je terjal tudi med »gostači« samimi vsaj za vsak posamezni par neko skladnost. Zato največkrat tako pri spremljevalcih kot tudi pri naslovnih svetnikih, kadar nastopajo v paru oz. skupini, srečujemo običajne dvojice (npr. sv. Peter in Pavel, sv. Mohor in Fortunat) in ikonografsko pogojene skupine (npr. par oz. skupino apostolov, mučencev, škofov, redovnikov, vojščakov itd.), le včasih naletimo na neobičajno združbo svetnikov, ki se redno ne pojavljajo skupaj. Svetniško zasedbo je ponekod narekoval tudi prenos bogoslužja z odstranjenih oltarnih nastavkov na kak drug oltar v cerkvi; ta je potem pogosto združeval in, kot piše Buchheim, tudi »likovno ohranjal« spomin na njihove svetniške patrone.¹¹

6. Seveda pa se svetniki niso razvrstili okoli osrednjega patrona v spontanih oz. slučajnih kombinacijah, temveč po določenem vrstnem redu, ki je bil hierarhične narave. Razmestitev »gostačev« na oltarnih nastavkih se je ravnala po prednostnem pravilu, ki je priznavalo odličnost evangeljske in subordinacijo epistelske strani. Svetnik, ki so mu priznavali prednost, je zasedel evangeljsko (desno stran z vidika centralnega svetnika), nižje rangirani tovariš pa epistelsko stran (levo z vidika centralnega svetnika). Pri tem pa ni šlo za individualno odločitev o prednosti enega pred drugim, temveč za splošno uveljavljeno hierarhijo svetnikov, ki je bila teološko utemeljena in vkoreninjena v izročilu Cerkve.¹² Skozi stoletja se je izoblikovala v litanijah vseh svetnikov in v molitvenem bogoslužju oz. liturgiji za praznik vseh svetih; upoštevali so jo brevirji in druge liturgične knjige.¹³ Hierarhična lestvica naj bi odsevala nebeško hierarhijo, v kateri so angeli in svetniki rangirani po prvenstvu v odrešenjski zgodovini in po osebnem zasluženju. Tako po kronološkem načelu nastopajo predstavniki stare zaveze pred tistimi iz nove; posebno prednost imajo Kristusovi neposredni sorodniki in učenci, v dobi po Kristusu pripada prioritetno mesto mučencem, slede predstavniki višje cerkvene hierarhije, za njimi nižji kler itd. Ker imajo moški svetniki prednost, šele na koncu pridejo na vrsto svetnice, ki so rangirane po istem osnovnem principu (prednost imajo mučenke itd.). Kot udeleženci nebeške liturgije (liturgia coelestis) so svetniki v takem vrstnem redu zbrani pred Božjim prestolom oz. Jagnjetom.¹⁴

7. Osnovna hierarhična lestvica se je konkretneje izoblikovala v litanijah vseh svetnikov. Sprva so litanije kljub podobni temeljni zgradbi variirale v različnih lokalnih variantah, ki so bile prilagojene lokalnemu češčenju svetnikov,¹⁵ potem ko jih je papež Pij V. (1566–1572) uredil v današnjo obliko, pa so postale enotne za vso katoliško Cerkev.¹⁶ Preurejene litanije, ki jih je že v 16. stoletju splošno vpeljal v Rimski pontifikal, so pozneje doletele le neznatne spremembe; vstavljena je bila aklamacija k sv. Jožefu, pri nekaterih svetnikih pa je bil obrnjen vrstni red.¹⁷ S preureditvijo litanij se je tudi ustalilo število aklamacij, ki je bilo v zgodnjih variantah litanijskih verig zelo obsežno, in vzpostavljena je bila konstantna hierarhična lestvica, ki se spušča od Marije, prek nadangelov, angelov, zveličanih duhov, Janeza Krstnika, očakov in prerokov, apostolov in evangelistov, Jezusovih učencev in nedolžnih otročičev, mučencev, škofov in pričevalcev, cerkvenih učiteljev, duhovnikov in levitov, menihov in puščavnikov do devic in vdov.

8. Litanije vseh svetnikov – po Rimskem pontifikalu¹⁸ – nizajo angele in svetnike po naslednjem vrstnem redu:

• Sancta Maria […], Sancte Michael, Sancte Gabriel, Sancte Raphael • Omnes sancti Angeli et Archangeli • Omnes sancti beatorum Spirituum ordines • Sancte Joannes Baptista¹⁹ • Omnes sancti Patriarchae et Prophetae, Sancte Petre, Sancte Paule, Sancte Andrea, Sancte Jacobe,²⁰ Sancte Joannes, Sancte Thoma, Sancte Jacobe,²¹ Sancte Philippe, Sancte Barholomaee, Sancte Matthaee, Sancte Simon,²² Sancte Thaddaee,²³ Sancte Mathia, Sancte Barnaba, Sancte Luca, Sancte Marce • Omnes Sancti Apostoli et Euangelistae • Omnes sancti Discipuli Domini • Omnes sancti Innocentes, Sancte Stephane,²⁴ Sancte Laurenti, Sancte Vincenti, Sancti Fabiane et Sebastiane, Sancti Joannes et Paule, Sancti Cosma et Damiane, Sancti Gervasi et Protasi • Omnes sancti Martyres, Sancte Sylvester, Sancte Gregori, Sancte Ambrosi, Sancte Augustine, Sancte Hieronyme, Sancte Martine, Sancte Nicolae • Omnes sancti Pontifices et Confessores • Omnes sancti Doctores, Sancte Benedicte,²⁵ Sancte Antoni, Sancte Bernarde, Sancte Dominice, Sancte Francisce • Omnes sancti Sacerdotes et Levitae • Omnes sancti Monachi et Eremitae, Sancta Maria Magdalena, Sancta Agatha, Sancta Lucia, Sancta Agnes, Sancta Caecilia, Sancta Catharina, Sancta Anastasia • Omnes sanctae Virgines et Viduae • Omnes sancti et Sanctae Dei […].

9. Kot je videti iz litanij, se večinoma tudi znotraj posamezne skupine svetnikov vsaj za del njenih pripadnikov uveljavlja točno določena lestvica, ki je pred uvedbo enotne oblike po posameznih krajevnih Cerkvah variirala v lokalno pogojenih variantah. Povsod tam pa, kjer litanije navajajo samo svetniško skupino, opuščajo pa poimenski niz, je razvrstitev znotraj te skupine ali enakovredna za vse njene pripadnike in zatorej poljubna ali pa podrejena uveljavljenim prednostnim principom; tako je na primer že po tradiciji priznana hierahija angelskih korov – serafi (Seraphim), kerubi (Cherubim) in prestoli (Throni), gospostva (Dominationes), moči (Virtutes) in oblasti (Potestates), vladarstva (Principatus), nadangeli (Archangeli) in angeli (Angeli) –,²⁶ četudi v aklamacijah ni izrecno navedena.

10. Hierarhična razvrstitev svetnikov v litanijah je po besedah ljubljanskega škofa Buchheima »v skladu s splošnim čutenjem katoliške Cerkve«,²⁷ zato naj bi postala tudi vodilo za razmeščanje svetnikov na oltarnih nastavkih. Na vizitacijskih ogledih je Buchheim neposredno naročal, naj se pri postavitvi kipov na oltarje ravnajo po litanijskem vrstnem redu, in ker je med ljubljanskimi vizitatorji edini o tem spregovoril, so njegovi zapisniki prav zanimiv in dragocen dokument.

11. Kot izobražen in razgledan mož se je Buchheim tudi sicer rad zadrževal ob ikonografski problematiki. Ob vizitacijah je nadziral ikonografsko pravilnost oz. primernost upodobitev in je v duhu potridentinskih prizadevanj terjal, naj bodo upodobitve svetnikov v skladu z ustaljenimi vzori in zgodovinsko resnico. Tako je npr. na Gorenjskem (Jesenice, Kropa) opominjal na nepravilnosti pri predstavitvah sv. Lenarta, ki so ga napačno upodabljali kot cistercijana, čeprav bi kot učenec sv. Benedikta moral biti odet v črn benediktinski habit.²⁸ Pozoren je bil tudi na atribute, ki so pomemben prepoznavni znak upodobljenca. Ko je npr. v Ljubnem ob Savinji zapazil tovrstno pomanjkljivost, je ukazal, »naj na knjigo, ki jo svetnik drži v rokah, nazaj postavijo zlate sadeže (jabolka), da se bo kip mogel razločevati od drugih svetih škofov«.²⁹

12. Najinteresantnejše so seveda škofove pripombe v zvezi z razmestitvijo svetnikov na oltarjih, saj neposredno povedo, od kod hierarhična načela izvaja. Ko je obiskal cerkev sv. Petra pod Svetimi Gorami (Bistrica ob Sotli), je ugotovil, da je hierarhija svetnikov na velikem oltarju »proti redu sv. Matere Cerkve, ki v litanijah najprej kliče sv. Andreja in šele nato sv. Janeza«.³⁰ Zato je ukazal, naj kip sv. Andreja, ki stoji na napačnem, »drugem« mestu, prestavijo na evangeljsko stran, kip sv. Janeza Evangelista pa na epistelsko. Tudi v Kropi je ukazal zamenjati pozicijo kipov sv. Barbare in sv. Janeza Krstnika tako, da bo Janez, ker je po rangu višji in zato tudi v litanijah pred njo, poslej stal na evangeljski, Barbara pa na epistelski strani velikega oltarja.³¹ V Preddvoru je škof določil, naj kipa sv. Pavla in Boštjana na velikem oltarju postavijo na evangeljsko, sv. Andreja in Roka pa na epistelsko stran;³² tako bosta oba svetniška para pravilno razvrščena: prvak apostolov Pavel bo imel prednost pred apostolom Andrejem, mučenec Boštjan pa pred pričevalcem Rokom. Iz določila je razvidno, da je kot samostojna hierarhična enota tretirana vsaka dvojica posebej; hierarhično pravilo tako velja ločeno za zunanjo in za notranjo dvojico, ki med seboj tudi nista obvezno vsebinsko ožje povezani. Napako je škof opazil tudi v Križah, kjer je na Križevem oltarju stal sv. Rok na evangeljski, sv. Boštjan pa na epistelski strani, ker pa v Cerkvi »mučenec presega pričevalca«, je ukazal Boštjana prestaviti na častnejše mesto.³³ Podobno kot v Bistrici ob Sotli je škof tudi v Škalah zapazil, da na oltarju sv. Ane v kapeli stoji kip sv. Andreja na epistelski, kip sv. Janeza Evangelista pa na evangeljski strani, »kar je proti skupnemu čutenju Cerkve, ki v litanijah sv. Andreja postavlja pred sv. Janeza«, zato ju je ukazal premestiti.³⁴ Seveda je šlo v tem primeru le za napako v hierarhični stopnji predstavnikov iste skupine, ki naj bi tu sledila ustaljenemu zapovrstju apostolov, medtem ko so se nekatere prej omenjene pomote nanašale tudi na nepravilno rangiranje predstavnikov različnih svetniških skupin (npr. neupravičena prednost pričevalca pred mučencem). Premeščanje kipov, kot ga je ukazoval Buchheim, je bilo v njegovem času še izvedljivo, saj so bile plastike prostorsko še precej nerazgibane in se kompozicijsko niso tako izrazito dopolnjevale ter prilagajale arhitekturi oltarja kot pozneje v zrelem baroku, ko je postalo njihovo gibanje močnejše, medsebojne relacije pa tudi likovno bolj poudarjene.

13. Pravilo, o katerem govori Buchheim neposredno, je moralo biti splošno poznano in priznano, saj je bilo, kot kažejo zapisniki, napak razmeroma malo; če bi jih bilo več, bi jih namreč škofovo natančno oko zagotovo odkrilo. Ohranjeni oltarji, v kolikor se nanje zaradi poznejših obnovitvenih posegov in sprememb sploh lahko opiramo, kažejo, da hierarhični princip v gotiki še ni bil dosledno izoblikovan, odločneje pa se je uveljavil s pozno renesanso in barokom – kar sovpada s časom poenotenja litanij vseh svetnikov za vso Cerkev –, seveda tudi ne povsod z enako popolnostjo. Čeprav se je pozneje spet začel rahljati, je v splošnem vendarle obveljal skozi vse 19. stoletje in deloma tudi še pozneje. Če torej analiziramo razmestitev svetniških figur na oltarnih nastavkih (pri etažnih po nadstropjih) z vidika hierarhičnega načela, začnemo opažati zakonitosti, ki bi jih sicer popolnoma prezrli. Tako npr. nenadoma zapazimo, da na vseh oltarjih, kjer nastopata v paru sv. Peter in Pavel, stoji prvi vedno na evangeljski in drugi na epistelski strani, omenjeno pravilo pa nam pojasni vzrok za to. Podobno nam o hierarhiji spregovore tudi številni drugi primeri, od katerih si za ilustracijo posameznih dob oglejmo le nekaj izbranih; le-ti presegajo področje ljubljanske škofije, saj zajemajo širše področje današnje Slovenije.

14. Srednjeveški primerek, ptujskogorski oltar sv. Sigismunda iz ok. 1410, kaže napačno postavitev, saj kip sv. Barbare stoji na titularjevi desnici, kip sv. Erazma, ki je »dami« viteško odstopil uglednejše mesto, pa na levici (sl. 1).³⁵

1 Ptujskogorska kiparska delavnica, oltar sv. Sigismunda, ok. 1410, bazilika Marije Zavetnice, Ptujska Gora (foto Andrej Furlan, © UIFS ZRC SAZU)

15. Isto velja za tamkajšnji sočasni oltar Rožnovenske Matere božje, kjer ima sv. Katarina prednost pred apostolom Andrejem (sl. 2).³⁶

2 Ptujskogorska kiparska delavnica, oltar Rožnovenske Matere Božje, ok. 1410, bazilika Marije Zavetnice, Ptujska Gora (foto Andrej Furlan, © UIFS ZRC SAZU)

16. Kot predstavnika zlatih oltarjev, ki že dosledneje spoštujejo hierarhični red, omenimo npr. crngrobski oltar sv. Martina iz leta 1680; na njem je v osrednjem delu sv. Frančišku Asiškemu kot redovnemu ustanovitelju pravilno odkazan prostor na evangeljski, sv. Antonu Padovanskemu pa na listni strani, podobno ima v atiki prvi mučenec sv. Štefan upravičeno prednost pred mučencem sv. Lovrencem (sl. 3).³⁷

3 Oltar sv. Martina, 1680, p. c. Marijinega oznanjenja, Crngrob (foto Andrej Furlan, © UIFS ZRC SAZU)

17. Baročni veliki oltar na blejskem otoku iz sredine 18. stoletja zvesto upošteva moško prioriteto, saj sv. Henrik v tronu sedečo Marijo spremlja na njeni desni, sv. Kunigunda na levi (sl. 4).³⁸

4 Oltar Marijinega vnebovzetja, ok. srede 18. stol., p. c. Marijinega vnebovzetja, Bled-Otok (foto Andrej Furlan, © UIFS ZRC SAZU)

18. »Predpisanega« litanijskega zapovrstja se drže tudi cerkveni očetje, npr. na oltarju iz sredine 18. stoletja iz nekdanje kostanjeviške samostanske cerkve, zdaj postavljenem na Golem: kot notranji par ob osrednji niši nastopata sv. Gregor na evangeljski in sv. Ambrož na listni strani, kot zunanji pa v enaki dispoziciji sv. Avguštin in sv. Hieronim (sl. 5).³⁹

5 Bavarski kipar, veliki oltar (iz Kostanjevice na Krki), sreda 18. stol., ž. c. sv. Marjete, Golo (foto Blaž Resman, © UIFS ZRC SAZU)

19. Pri oltarjih z liki svetega sorodstva postavitve niso povsod izpeljane po istem principu; včasih jih narekuje titular, kot npr. v Tunjicah, kjer ima sv. Ana (z deklico Marijo in detetom Jezusom) na svoji desnici moža sv. Joahima, medtem ko se je sv. Jožef, po hierarhični lestvici sicer višji, umaknil na njeno levico, sorodniško bolj oddaljena sv. Zaharija in Elizabeta pa sta kot zunanji par razvrščena tudi po uveljavljenem pravilu prednosti moškega pred žensko (sl. 6).⁴⁰

6 Lovrenc Prager (načrt), Anton Stampfel (izvedba), Valentin Vrbnik (kipi), veliki oltar, 1763–1766, dokončan 1782, ž. c. sv. Ane, Tunjice (foto Andrej Furlan, © UIFS ZRC SAZU)

20. Angelsko hierarhijo naj ilustriramo s serafom na odličnejši evangeljski in kerubom na epistelski strani iz 1709 na oltarju sv. Frančiška Ksaverja v ljubljanski šentjakobski cerkvi (sl. 7).⁴¹

7 Franc Grumnik (nastavek), Paolo Groppelli (kipa keruba in serafa, pripisano), oltar sv. Frančiška Ksaverja, 1709–1710, ž. c. sv. Jakoba, Ljubljana (foto Blaž Resman, © UIFS ZRC SAZU)

21. Veliki oltar sv. Janeza Krstnika iz cerkve v Trnovem v Ljubljani, delo Matije Tomca iz 1859, predstavljamo kot potrditev, da je obravnavano pravilo sredi 19. stoletja še veljalo: v svetniških dvojicah ima namreč sv. Jožef upravičeno prednost pred sv. Janezom Evangelistom, sv. Florijan pred sv. Miklavžem, sv. Zaharija pred sv. Elizabeto (sl. 8).⁴²

8 Matija Tomc, veliki oltar, ž. c. sv. Janeza Krstnika, Ljubljana Trnovo, 1859 (foto Andrej Furlan, © UIFS ZRC SAZU)

22. Četudi je pozneje vse pogosteje prihajalo do nedoslednosti, pa je zlasti v teološko konservativnejših sredinah to pravilo ostalo aktualno še tja v 20. stoletje; tako npr. na Vurnikovem oltarju romarske cerkve Marije Pomagaj na Brezjah iz ok. 1900 sv. Frančišek zavzema prednostni položaj pred sv. Klaro, ki ji je kot ženski svetnici po uveljavljeni hierarhični lestvici dodeljeno nižje mesto (sl. 9).⁴³

9 Ivan Vurnik (nastavek), Jožef Pavlin (kipi), veliki oltar, bazilika Marije Pomagaj, Brezje, ok. 1900 (foto Andrej Furlan, © UIFS ZRC SAZU)

23. Formula, ki nam jo v vizitacijskih zapisnikih razkriva Buchheim, je tudi nekakšno ikonografsko pomagalo oz. orientacija za razpoznavanje upodobljenih svetnikov in v spornih primerih kažipot za njihovo razmestitev. Praviloma velja le za oltarne nastavke, kjer so svetniki tako rekoč »izpostavljeni« v češčenje in jim je dodeljena posebna funkcija patronata oz. sopatronata, pri slikah, freskah in podobno, kjer gre le za ilustracijo svetih zgodb z narativnim oz. didaktičnim ciljem, pa je njhova razmestitev poljubna. Če freske nadomeščajo oltarne nastavke, naj bi hierahično pravilo upoštevale; do pomot je včasih prišlo zaradi rabe različnih, tudi zrcalno obrnjenih grafičnih predlog.⁴⁴ Seveda zasledimo hoteno hierarhično postavitev tudi pri nekaterih figuralnih skupinah, ki niso vselej vezane na mesto v oltarnem nastavku. Ena najznačilnejših je skupina Križanja, kjer je Marija v skladu s tradicijo vedno na Kristusovi desnici, torej na odličnejši, evangeljski strani, Janez pa na levici, medtem ko pomenita desna stran za skesanega razbojnika Dizma in levica za zakrknjenega Gesta moralno distinkcijo in temeljita neposredno na svetopisemskem poročilu. Po svetopisemskem pojmovanju nosi namreč vsaka stran tudi svojo moralno karakteristiko, ki se v eshatološki razsežnosti razkriva v napovedi poslednje sodbe, ko bo Sin človekov »ovce postavil na svojo desnico, ovne pa na levico« (Mt 25,33), opredelitev desne in leve strani v cerkveni stavbi oz. na oltarnem nastavku pa ima vselej pozitiven pomen in je podrejena le hierarhičnemu redu.⁴⁵

<top>

How to cite this article:
Ana Lavrič, "O hierarhiji svetnikov na oltarnih nastavkih. Iz vizitacijskih zapisnikov ljubljanskega škofa Otona Friderika Buchheima (1641–1664)", in: RIHA Journal 0027 (16 Sep 2011), URN + URL: (date of access: [please add]).